Recepcija križarke

Njeni razpuščeni lasje so živhano poskakovali, med tem ko se je z zanjno tipičnimi lahkotnimi koraki napotila vzdolž lepo urejenega prostora do recepcije, kjer sta čakala dva, na pogled prijazna uslužbenca, pred njima pa precejšnja vrsta ljudi, ki so očitno čakali na ključe svoje sobe. Vrste so bile precejšnje, toda očitno je bilo, da je imela srečo, ker je prišla tako hitro; samo pomislila je lahko, kakšno bo čez kakšne pol ure, ko bo ves ta vhodni prostor do zadnjega kotička natrpan. Je pač vstala prej - koga brigajo njeni podočnjaki? Navsezadnje bo šla v svojo sobo in se počila na posteljo ter, kot je upala, čimprej zaspala. Če je le ne bo napadla morska bolezen - še zdaj si ni bila na jasnem, ali so bili nazadnje, ko se je udeležila takšnega potovanja, krivi tisti ogabni makaroni ali valovanje valov, da je nazadnje pristala na wc-ju, dokler se ni ladja ustavila. Vseeno pa je težko verjela, da ji je uspelo kaj takega - priti sem! Kako zelo je bila hvaležna Adamu, da je uganil, da ji nekaj manjka. Navsezadnje je res potrebovala nekakšno razvedrilo in tukaj je bilo; velikanska križarka, kamor so prišli samo najbolj bogati ljudje. In zdaj ona? Še zdaj ji ni bilo jasno, kako da je njen oče kar tako ravnodušno priskrbel karto zanjo - pomislila bi, da bi raje šel sam in si prihranil odvečno skrb za hčerko. Pa očitno ni bilo tako, očitno jo je hotel razveseliti. Nekaj, česar njena mati ne bi bila sposobna storiti.
Postavila se je v vrsto za žensko, ki je od sebe oddajala omamen vonj po zares dragem parfumu in se nasmehnila sama pri sebi. Sama smetana tukaj, samo ona je spadala med izmečke - in vendarle je imela na hrbtu nahrbtnik, in vendarle je čakala, da dobi številko sobe in se vrže na udobno posteljo. Hvala ti, Adam! Počasi se je vrsta izpraznila in sama je pristala pred pultom. "Živjo," se je nerodno nasmehnila lepo urejeni ženski. "Hm, jaz sem Ramona Lewis.." je previdno dejala, saj ni ravno vedela, kako naj bi potekalo tole. Je potrebovala osebni dokument? Prekleto, potem bo treba nahrbtnik odložiti in brskati po njem, dokler ne najde denarnice, kar bi znalo biti zares nadležno.. Toda pri teh ljudeh nisi nikoli vedel. Kljub temu je raje počakala, da vidi, kaj bo rekla prijazna uslužbenka, kot pa da bi, še preden je potrebno, iskala dokumente.

Post je uredu, zato dobiš enoposteljno kabino, prvo nadstropje, Kabina št. 21 .


Uživaj.

Koliko časa je že minilo odkar je bila zadnjič na oddihu, najbrž celih pet let, ko je skupaj s starši hodila na počitnice in se zabavala kot vsaka normalna sedemnajstletnica. Toda starša sta zanjo načrtovala drugačno prihodnost in za to jima je bila neizmerno hvaležna. Plačala sta ji študij v Ameriki, kamor se je preselila, popolnoma sama in, vsaj na začetku, nekoliko izgubljena. Če je takrat ne bi najela modna agencija, bi se sedaj najbrž vrnila v Avstralijo k svojima staršema, tako pa je ob delu končala študij ekonomije in popolnoma pozabila na družino in svoje zasebno življenje. Manekenstvo je postalo njena prioriteta, za to je bila pripravljena tvegati in pozabiti tudi na tisto, kar bi jo poleg tega naredilo še srečnejšo. Ampak ne, dejstvo, da lahko postane svetovno priznana manekenka in fotomodel jo je zadržalo v Phoenixu in žrtvovanje se je vsekakor splačalo. Danes je ena izmed najbolje plačanih žensk v Ameriki, pa čeprav je v bistvu še rosno mlada, poleg tega pa ji je modna agencija plačala še križarjenje z najlepšo in najprestižnejšo križarko vseh časov. Navdušeno, mogoče celo nekoliko pretirano, se je vkrcala na ladjo in začude je ni prevevalo domotožje, ki je bilo pri njej ponavadi zelo izrazito. Ne, bila je presrečna, da se bo za kar nekaj časa poslovila od službe, mame, ki jo je še vedno vsak dan pridno klicala ter se prepričala, če še živi. Sedaj tega ne bo več, telefon je pustila doma, v zaklenjenem stanovanju, ki ji ga je podarila agencija, za sabo je pustila vse tegobe, ki so jo pestile in končno se bo lahko popolnoma sprostila. Zgolj s torbico, kovčke je namreč pustila na varnem pri varnostniku (bilo jih je preveč, da bi jih vlekla s sabo), se je odpravila proti recepciji, da bi potrdila svojo prisotnosti in dobila ključ za sobico, ki ji je namenjena. Vrsta je bila strašno dolga, namreč nihče ni imel pripravljenih osebnih dokumentov, ki so bili potrebni in so živčno brskali po kovčkih, da bi se dokopali do njih. Gemma je za razliko od njih imela vse pri roki in jih je takoj, ko je prišla na vrsto, odložila na pult pred prijazno receptorko, ki jo je povprašala po priimku. "Dober dan. Gemma Erin Hale." je razločno izgovorila svoje polno ime in potrpežljivo počakala, da je ženska podatke vtipkala v računalnik. Hvala bogu je stvar šla hitro in tako si bo lahko kaj kmalu nekoliko spočila po dolgi vožnji do pristanišča, kjer so se vkrcali. Nekaj uric spanja bi ji prišlo še kako prav, da se navadi na nov tempo, ki ji ga bo narekovalo potovanje. Še nekaj ur, pa se bo vse skupaj začelo, izpluli bodo in tako bo za nekaj časa odrezana od svojega prejšnjega življenja. Ko se ji le ne bi bilo tzreba vrniti, ampak to bi se lahko zgodilo samo v sanjah.

Post je super, zato si dobila kabino 22, prvo nadstropje.

Uživaj.

Sara ni bila srečna. Bila je presrečna. Ljubila je vonj po morju in križarjenje. Ob misli, da sta ji starša plačala potovanje je bila čisto blažena. S povodcem v roki se je sprehajala proti križarki, še enkrat pogledala starše ter jima pomahala. Globoko je vzdihnila ter stopila na krov, še pred tem pa Lessie dvignila v naročje, v primeru, da ji spodrsne ter pade v morje. Preden je lahko našla recepcijo se je morala prvo nagledati vsega prestiža, katerega je v tem trenutku zajelo njeno oko. Z očmi je objemala cello ladijo ter se napotila proti vratom na katerih je na veliko pisalo “recepcija”.
No, ja, vrst v recepciji ni oboževala, vendar je bila vseeno vesela. Veter je rahlo pihal in kodri so valovali kot valovi na morski gladini. Sara se je postavila v vrsto ter potrpežljivo čakala. Opazovala je okolico in se zahvaljevala bogu, da jo je poslal na to prestižno ladjo. Okrog in okrog sam prestiž, ljudje visoke družbe in vzdušje, kateremu lahko resnično pravimo užitek. Sara si je popravila naramnico torbice, ki je venomer lezla dol. Bila je srečna, da se s starši dobro razume in da želita nadoknaditi praznino. Vseeno pa sta pustila rano, ki se počasi celi. Že sedaj, ko se sploh še ni namestila pogreša svoje prijatelje. Vseeno je bila vesela, da ji družbo na krovu dela prička Lessie, katero je potrpežljivo potreplala po hrbtu ter ji povedala, da je pridna. Vrsta pred njo se je začela krčiti in kmalu je prišla do oknenčka. Prijazno osebje ji je dajalo obutek, da je dobrodola, katerega v otroštvu ni morala okusiti. Bila je vesela. Na pult je položila dokumente ter povedala kdo je. Za razliko je bila tokrat zelo potrpežljiva in prijazna do osebja. Receptorka ji je prijazno potisnila v roke ključ, Sara pa se je nasmehnila ter zahvalila. Stvari so potekale brez zapletov. Sara je bila potrebna počitka. Bila je utrujena od vožnje do pristanišča, zato se je za kratek čas usedla na klop, ki je bila v bližini. Lessie je veselo mahala z repom ter komaj čakala, da se sprehodi po celi križarki.

Post je uredu, zato kar pojdi v kabino 23, prvo nadstropje.
Uživaj

S hitrimi koraki in torbico pod ramo se je živčno in obenem nestrpno približevala recepcijskemu pultu, pred katerim je stalo nekaj potnikov. Z večnim smehljajem na ustnicah je iz torbice povlekla karto in potni list in se postavila k praznemu okencu. od navdušenja jo je kar razganjalo. končno bo imela čas zase in za svoje razmišljanje. Pogledala je Lancea, ki je pogledoval naokoli in mahal z repom in se nasmehnila. Tudi on se je veselil potovanja. Nestrpno je pogledala za pult in opazila, da jo receptorka že nekaj časa opazuje. "Oprostite, nestrpna sem." Je zamomljala in ji pomolila karto in dokumente. Ko je gospa požigosala njen potni list in ji podala zlat ključek je bila neizmerno vesela, ker se je odločila za potovanje. "Hvala." Je skoraj vzkliknila in se zasukala na petak po hodniku, proti svoji sobi. Na poti je za sabo potegnila še kovčka, ki ju je pustila pri vhodu na recepcijo in živčno stresla z glavo. "Greva Lance. Uživanju naproti." Lance je hipoma zalajal in jo skoraj potegnil za sabo, ko je stekel naprej po hodniku.

Daljše poste bo treba pisati. Razumem da so male črke, vendar to ni izgovor za tvojih 178 besed.
Za zdaj naj ti bo, vendar v RPG delu se bolj potrudi.

Tvoja kabina je v prvem nadstropju, enoposteljna, številka 25. Uživaj.

Le kdo bi si mislil, da bo prav ona tako korenito ukrepala in rekla odločen ne preteklemu letu, ki jo je vztrajno zbijalo na tla, ji jemalo moči in ji dajalo občutek nemočnosti, lomljivosti. Pa vendar je prav ona zbrala zadnje moči, da je obrnila list, vzela v roke srebrno pero in začela pisati prve stavke njene nove dogodivščine. Včasih se je tako močno vživela v domišljijo in v misli svojih junakinj iz romanov, da je pozabila na realnost in svet okoli sebe. Le kdo pa ne bi storil tega, ko je bilo v ljubezenskih zgodbah vse tako popolno? No, z izjemo krutega ločenja dveh ljubimcev med katerima so stale številne ovire, ki pa jih na koncu za voljo resnične ljubezni premostita. Bree je še dobro vedela kako je v resnici. Nikoli se ne konča srečno in nikoli se ne konča dobro za ženske. V večini primerov so one tiste, ki nosijo križ na svojih ramenih in skušajo pozabiti skakanje čez plot ter druge spletke, ki pridejo skupaj z vezo. S kovčkom, ki ga je vozila za sabo in s potnim listom v drugi roki je vstopala v veliko avlo ladje za katero je bila odločena, da ji bo spremenila življenje. Morala je napraviti temeljne spremembe in zaviti v drugo smer, ki bo zanjo bolj stabilna in predvsem boljša v vsakem pogledu. Za trenutek se je zdrznila, ko je že mislila, da je zagledala njegov obraz na drugem koncu avle in se ustavila na mestu. Vedela je, da si le domišlja. Vedela je, da ga je iskala v vsakem mimoidočem. Iskala je njegov veder pogled in nepozaben nasmešek, ki jo je dolgo spravljal v dobro voljo in ji dajal občutek, da je zanj edina. Edina, ki jo je ljubil in prva, ki ga je naučila ljubiti. Toliko laži, toliko laganja naravnost v obraz je prenesla. Toda njegovega pogleda, ko jo je prosil naj mu odpusti... tega ni zmogla. Ni odgovarjala na njegove klice, ignorirala je vse njegove prošnje. Ignorirala je modre dalije, ki ji jih je prinašal vsak dan in trkal na vrata njenega stanovanja. Ko pa je odnehal je vedno stopila na prag vrat, pobrala šopek njenih najljubših cvetlic in jih odnesla notri. Bile so tisti spomin, ki ji je ostal nanj in tudi on je sčasoma obupal. Globoko je vdihnila in si z roko segla skozi gladke mehke lase, ter se prepričevala, da je bil vse skupaj le del njenih podzavestnih želja. Močneje je poprijela za kovček, ter naredila nekaj korakov naprej, da je prišla v vrsto pred recepcijo, kjer je morala pobrati ključ do svoje kabine. Pogled je usmerila v tla v svoje nove Chanelove čevljce, ki morda niso bili najprimernejša izbira za počitnikovanje. A prav ti čeveljci so ji dajali občutek, da lahko hodi naokoli visoko. Da je višja kot sicer. Da ji ni nekdo pred nekaj več kot letom dni odrezal nekaj centimetrov zaradi katerih je padla na tla in jih ni nikoli dobila nazaj. Ponos. Močna beseda, ki je Brianna ni uporabljala preveč rada. Počasi so se njene rožnate ustnice razlegle v blag nasmešek, ki je bil zgolj del cinizma v njenih mislih. Počasi se je premikala naprej skupaj z vrsto in obiskovalci pred njo, da se ni zavedala kaj se dogaja okoli nje. Obstajala je le še ona in njen pogled usmerjen v čevlje. Dokler se ni pred njo gneča razbistrila in je prišla na vrsto. »Dober dan,« je pozdravila receptorja z avstralskim naglasom, ter na mizico položila svoj potni list. »Rezervirala sem kabino na ime Roberts. Brianna Roberts,« je nadalje spregovorila medtem ko se je z roko nekoliko živčno oprijemala ročaja svojega kovčka. Drugo roko je ponesla na svoj pas, ter nekajkrat globoko a tiho vdihnila morski zrak. Zakaj se jo je poloteval ta tesnoben občutek?

Perfect. Če bodo vsi tvoji posti taki, me bo razneslo od veselja

Dobiš dvoposteljno, v drugem nadstropju, številka 1.

»Lepo, dobro.« Je z zadovoljnim nasmeškom dejal Oskari ob vstopu na to pre čudovitno križarko. Res je bila posebna, vrhunsko opremljena in blišč se je poznal na vsakem koraku. Edini razlog za Oskarijevo skromno pohvalo in prikrivanje navdušja je bil ta, da je na vse to razkošje bil navajen, zato ni želel izpasti čudno pred skupinico deklet, ki so stale nedaleč stran in čakale v dolgi vrsti na recepciji. Naredil je še par korakov proti notranjosti in križarka ga je res prevzela. S pogledom je počasi potoval po velikih prozornih dvigalih, ki so se dvigala v višine, le ta so ga vedno impresionirala. Nato pa se mu je pogled ustavil na dolgi koloni ljudi pred večjim rjavim pultom. In spet ta smotana recepcija. Je nejevoljno pomislil ob pogledu na živčne potnike pred pultom. Sovražil je čakanje, saj je bil vedno navajen, da je vse dobil takoj in prišel preko vrste. Vendar zdaj je vedel, da to ne bo čisto mogoče. Je bil namreč med samimi premožneži, nekateri so imeli še celo več kot on in skoraj vsi so delovali vzvišeno privilegirano. Zato mu ni preostalo nič drugega, kot da se postavi v vrsto. Nekaj minut je še čakal v vrsti, ko je videl za pultom še eno dekle, prikupno svetlolasko. V hipu se je v njem prebudil duh šarmerja. Umaknil se je iz kolone in pristopil simpatični recepcionistki »Lep pozdrav lepotica, je kakšna možnost, da bi dokumente potrdil pri vas?« Hkrati pa je nadel očarljiv nasmešek. Vendar očitno dekle za pultom ni bilo tako popustljivo in mogoče jo je Oskarijev pristop tudi zmotil, saj je vsekakor spremenila barvo na licih, ostro ga je pogledala in s hladnim glasom dejala »Vidite tam vrsto? Torej stopite tja, jaz imam drugo delo.« Vendar Oskari ni želel odnehati, zato je nadaljeval »Veste gospodična, jaz imam nedvomno dober okus za lepoto in ravno zato mi je ta del pulta bolj všeč, res ni možnosti, da mi na hitro potrdite dokumente? Poleg tega ne dvomim v to, da ste veliko hitrejši in uspešnejši kot vaš sosed.« Hkrati pa je z glavo pokazal na recepcionista poleg nje. V naslednjem trenutku, pa je tudi svetlolaska popustila, globoko vzdihnila in dejala »No dobro, naj vam bo. Potni list prosim.« ter iztegnila dlan proti njemu. Oskari je z zadovoljnim, zmagovalnim nasmeškom potegnil iz denarnice lepo čuvan potni list in ga položil na pult, nato pa še dodal »Registrirajte kar na priimek Joenväärä.« še preden je uspela kaj vprašati. Medtem, ko je tipkala podatke v računalnik, se je Oskari radovedno oziral po lepo urejenem prostoru, ko pa je svetlolaska končala, ji je spet posvetil pozornost. »No, tukaj imate, številka sobe pa vam piše na kartici.« je dejala s prijaznim glasom. Oskari je vzel majhno plastično kartico, ter prospekte, ki mu jih je ponudila, nato pa prebral ime in priimek na tablici, ki jo je imela s sponko zataknjeno za srajco ter dejal »Najlepša hvala Sara, če boš kdaj za kakšno pijačo, pa tako ali tako veš številko moje sobe.« Nato ji je še zapeljivo pomežiknil in odkorakal stran od recepcije proti prostoru z kabinami.

Super dober post. Dobiš dvoposteljno v drugem nadstropju, številka 2. Uživaj

Nathalie je vstopila v recepcijo. Bila je rjave, pomirjajoče barve. V njej se je gnetlo ljudi. Za pultom so stali štirke uslužbenci. Dva sta bila moška, ki sta dajal precej uraden videz. Eden se je z strankami pogovarjal zelo osorno, in Nathalie ni spregledala ogorčenega pogleda, ki mu ga je namerila neka gospa. Drugi dve sta bile gospe, in izgledale sta nekoliko bolj prijazni. Nathalie se je zato postavila v vrsto k ženski. Bila je vesela da je na ladji. Oboževala je morje; po njenem je bilo to nekaj najlepšega, kar je naredila mati narava. Spomini so jo odnesli daleč nazaj, ko jo je oče peljal na ribolov. Takrat je bila stara šest let. To je bil eden najlepših dni njenega življenja. Dan, ko se je oče zanimal samo zanjo. Oči so se ji motno zalesketale. "Ne, ne smem misliti na to!" si je ukazala. Oče ji je umrl pred dvema tednoma, in spomin nanj jo je še vedno bolel. Umrl je zaradi ifarkta. Na Nathalienina pleča pa je padla vsa odgovornost za družinske hotele. Mama ji je umrla ob rojstvu, in odkar je izgubila očeta, jo je neprestano spremljal občutek, da je popolnoma sama na svetu. A na srečo je imela prijateljie in ni vedela, kaj bi brez njih. Njena perzijska mačka Emma ji je ravno zamijavkala v naročju. "Pššt, Emma. Kmalu se bova odpravili v sobo in tam te bom spustila." ji je rekla. Voziček z prtljago je porinila nekoliko naprej, saj se je vrsta skrčila, ko se je Nathalie potopila v svoje misli. Odsotno je razmišljaja o Franciji, njeni državi. Prva naloga, ki jo je dobila kot direktorica je bila, da se udeleži tega potovanja z ladjo. Ni vedela, ali se naj tega veseli ali ne. Morje jo je neznosno spominjalo na očeta, obenem pa ga je še vedno imela rada. Odločila se je. "Oče ne bi hotel, da se zaprem vase," si je rekla. "Na potovanju bom uživala, koliko bom lahko!" Prišla je na vrsto. "Pozdravljeni," je nagovorila uslužbenko. "Rezervirano imam kabino z gospodično Emily Wheeler, dvoposteljno." Od uslužbenke je dobila ključe, in odpravila se je h kabini.

[uredu?]

Okej 166 besed je pa res premalo. Prosim popravi tale post. In upam, da se taki ne bodo ponavljali.

Iz 166 na 352 ... to je popravljen post in to zelo dobro. Kar v mojo kabino pojdi, drugo nadstropje. Sedem je kabina, sicer pa piše zravn,

Samo še nekaj korakov jo je ločilo od vstopa na to velikansko križarko in sama je resnično komaj čakala, da se bo lahko dobro razgledala. Nasmehnila se je in hitro vstopila v notranjost ladje, ki jo je v trenutku povsem prevzela. Navajena je bila razkošja in vendarle je bilo to nekaj precej posebnega. Vse je bilo bleščeče in resnično vrhunsko opremljeno. Najprej se je morala odpraviti do recepcie in hitro se je obrnila, da bi jo poiskala. To na srečo ni bilo težko in s pomočo prijazne uslužbenke jo je kar hitro našla. Bil je v lepi in pomirjajoči rjavi barvi in za pultom je stalo kar nekaj uslužbencev, ki so gostom potrpežljivo dajali napotke. Sama se je postavila v njej najbližjo vrsto in se začela malce ozirati naokoli. Prav zanimivo je bilo koliko ljudi je bilo sedaj na ladji in vsi so bili iz popolnoma različnih držav. Čutila je kako se je košarica z njenim kužkom Simbo stresla in hitro ga je malce pobožala, da bi ga pomirila. »Samo še malo potrpi ljubček. Saj te bom lahko kamlu spustila in tudi ti se boš lahko razgledal. Pa saj boš videl, da se bova imela sijajno.« mu je tiho rekla in se nasmehnila. Bila je presrečna, da se je odločila za te počitnica saj je resnično potrebovala kar nekaj oddiha od vsega cirkusa povezanega z manekenstvom. Medtem, ko je razmišlala se je vrsta hitro krajšala in preden se je sploh zavedala, je že stala pred pultom. Odložila je sončna očala in se nasmehnila lepo urejeni uslužbenki. »Dober dan. Rezervirala sem kabino na ime Celeste Amorette Deveraux,« ji je prijazno rekla. Opazila je njen presenečeni izraz na obrazu, ko je ugotovila, da pred njo stoji svetovno znana manekenka in vendarle ni rekla niti besedice. `Očitno je precej dobro plačana`se je namuznila sama pri sebi in bila obenem zato tudi nadvse hvaležna. Pokazati je morala še potni list in to je bilo to. Pobožala je svojega kužka po glavi in se veselo nasmehnila. Končno se bo namreč lahko odpravila v kabino in si malce spočila. Odločila se je, da se bo poskušala čim prej malce razgledati po ladji in ugotoviti kja vse sploh ponuja. Kar slutila je, da boto to popolne počitnice!

Kabina številka 3, drugo nadstopje, dvoposteljna. Uživaj

Chelsea je, končno po njenem mnenju, prispela na ladjo. Vonj po morju, lepo vreme, vse to je pogrešala na obisku pri očetovih starših v kraju, katerega ime je nosila tudi sama, v Chelseaju. Družba tam je bila super, na vreme pa se ni mogla navaditi in se verjetno tudi ne bo. Zato se je še toliko bolj veselila, da je spet na morju. Prijela je povodec svojega psa Mickeya in se odpravila proti ladji. Med vkrcavanjem na ladjo je pomislila, da sta ji starša končno dala koristno darilo, doma je namreč ležalo kar nekaj neuporabnih stvari za katere bi bilo Chelsea vseeno tudi če jih ne bi imela. Vendar pa je bilo to popolno, saj je imela priložnost, da se odpočije od napornega študija, ki ga je ravnokar končala in čas, ki ga ima izkoristi za popotovanje in spoznavanje novih ljudi. Še preden je prispela do recepcije, je odšla do stranišča, ki je bilo čisto na začetku, kjer si je razpustila čop in se rahlo naličila, saj je predvidevala, da bo tukaj veliko pomembnih ljudi. Potem pa je prispela do vstopnega prostora, iz dragega rjavega lesa opremljeno recepcijo, ki je verjetno že kazala razkošje ladje, saj je bila zelo razkošna. Ko se je Chelsea razgledala po njej, je videla, da je v obeh vrstah stalo kar nekaj ljudi, še najmanj v vrsti, kateri je pregledovala potne liste in ključe kabin izročala ženska zato se je tudi sama postavila v to vrsto in čakala, da bi prišla na vrsto. Ko se je to končno zgodilo je svoj kovček potegnila čisto do pulta. Ko jo je receptorka prosila, da pove svoje ime, se je Chelsea čim bolj razločno potrudila povedati svoje ime in priimek:"Wright, Chelsea" ter receptorki podala svoj potni list. Komaj je čakala, da ji ta izroči ključ od kabine, saj si je želela videti še vsaj majhen košček ladje, ki je kar kipela od razkošja.

Chelsea : Kabina štiri, dvoposteljna.


Logan: Pazi na pravopisne napake, raje še enkrat preberi, kar napišeš, ker se ti škratek pojavla kar velikokrat. Dobiš po želji dvoposteljno, številka tri.

Končno, si je mislila Autumn, ko je vstopila v recepcijo križarke. Čeprav je bila vrsta dokaj dolga tega sploh ni opazila, ter si je prevzeto ogledovala prostor v katerem je bila. Vse je bilo tako imenitno, čisto drugače, kot je bila navajena. Sploh ni bila pozorna na druge ljudi v sobi, zato bi se skoraj zaletela v nekega gosta. Še dobro, da se je tega kmalu zavedla in se ustavila. Tokrat ne bo naredila velike zmede, tako kot jo zmeraj, saj je vendar na luksuzni križarki in se mora obnašati dokaj bolj vljudno, kot se ponavadi. Spet se je ozrla po sobi. Bila je ogromna, tako čudivita in v njej je mrgolelo ljudi. Sploh ni vedela kaj bi, čeprav je seveda prišla na recepcijo z namenom. Nekaj časa je še zrla v strop nato pa se zbrala. Upala je, da ne sanja in da je to vse čisto res. Trdo je delala in splačalo se je, zdaj je tu in pod nobenim pogojem ne bo šla drugam. Uživala bo kolikor se da, ter se odpočila, spoznala nove ljudi. Tako veliko stavri ji je hodilo po glavi, medtem ko je čakala v vrsti. Videla je kako so drugi pred in za njo nestrpni, ona se jim je samo čudila. Morali bi biti veseli, ker imajo možnost sploh stati tu in čakati. Vsaj ona je bila presrečna, čeprav ni še dolgo nameravala okoli hoditi v kopalkah, a saj jo bo to že počakalo. Spet se je zamislila, tkorat o svoji družini, ker ji je bilo žal, da ni mogla vzeti sabo vseh, razen svoje mačke. Seveda bo vse pogrešala, a ve da ji to privoščijo, saj niso ljubosumni. Njena sestra je bila prav tako že enkrat na tej križarki, povedala ji je vse kar se ji je zgodilo in zdaj bo Autumn tista, ki bo lahko pripovedovala. Seveda bo svojim sorodnikom pokazala tudi slike križarke in seveda ljudi, ki jih bo tu spoznala. Upala je, da jih bo res. Zastavila si je že tak cilj. Poskusila ga bo izpolniti. Spet je pogledala naokoli, ter videla dva zaljubljenca, stisnilo jo je v trebuhu. Tako si je želela imeti nekoga ob njej, a zmeraj je vsakega prestrašila, morala bo spremeniti pristop do simpatij, drugače bo še dolgo samska. Spet je preveč razmišljala, nikoli ni bilo drugače, četudi v drugačnem okolju. Najraje bi sama sebe lopinila po glavi, ter nehala toliko skrbeti o prihodnosti. Pred seboj je imela še nekaj potinokv, ter se nasmehnila, da bo kmalu na vrsto, ter ji ne bo treba več poslušati teh negračev. Za vsak slučaj se je uščipnila v roko, ter si pomela oči, a vse je bilo še kako res. Zdaj je res lahgko verjela, da je tu in kmalu bo dobila sobo, ter začela potovanje. Receptorka jo je zdramila iz misli, ter jo vprašala za ime in priimek. "Autumn Stewart," je vljudno rekla. Receptorka se ji je nasmehnila, na robu osladnosti, a Autumn se ni pritoževala, to je bilo njeno delo, tak odnos mora imeti do gostov. Še enkrat se je razgledala po recepciji, to je to, si je mislila, ter se nasmehnila.

Se opravičujem za beden post >.<

Superca je, dobiš dvoposteljno, številka 5. Enjoy.

S počasnimi koraki je stopil v recepcijo križanke. Za njim je bila dolga in naporna pot. Zgodaj zjutraj je vstal. Zunaj je bilo še temno in luči na ulici so se skrivnostno svetlikale. Ampak najbrž se mu je samo zdelo. Kovček je že imel pripravljen pri vratih njegove spalnice. Pravzaprav kovček ni bil nič posebnega, preprosta črna škatla, v katero pa je Yan spravil presenetljivo veliko stvari, ki bi jih morda potreboval na križarjenju. Čas je bliskovito minil in kmalu je sedel v svojem letalu, ki je vzletelo. Na hitro je ošinil svoje domače mesto, ki ga kar nekaj časa ne bo videl, potem pa se pogreznil v globok spanec. Saj navsezadnje si ga je lahko privoščil, saj je bila pot pred njim kar dolga.
Končno so pristali. Zbudil ga je občutek, da se letalo spušča. V trenutku je bil povsem buden. Temu se je včasih čudil, potem pa to sprejel kot posledico svojega poklica. Kot kirurg je moral biti sposoben tega, da se je v vsakem trenutku dneva povsem budno odpravil na delo. Morda je bil kriv kakšen nujni primer, morda nekaj čisto tretjega. A s časom mu je prišlo v kri, zato se s tem res ni nameraval več obremenjevati. Vstal je in se odpravil iz letala, ob tem pa še dostojanstveno prikimal pilotu, potem pa se usedel v avto in se spomnil, zakaj nikoli ni maral takšnih potovanj. Veliko boljše bo, ko bo enkrat na ladji. In nekje v tistem trenutku jo je tudi prvič ozrl. Bila je velika, mnogo večja od njegovih pričakovanj. In že na prvi pogled je lahko zatrdil, da je tudi brezhibno urejena. Opazil je, da zadržuje dih, ki ga je spustil. Na takšne stvari bi se do zdaj res lahko navadil. Rahel nasmešek je spreletel njegov obraz, ko se je odpravil proti ladji, v naslednjem trenutku pa je že vstopal v recepcijo, kamor ga je napotila ena izmed lepo oblečenih žensk, ki so očitno delale na ladji. Prijazno se ji je nasmehnil v zahvalo, potem pa odrinil vrata in vstopil.
Njegovo pozornost je takoj pritegnila gruča ljudi, ki so stali v neurejeni vrsti pred nekim pultom, kjer se je zelo očitno nahajala recepcija. Odpravil se je naravnost tja in med čakanjem opazoval ljudi okrog sebe. Nič presenetljivega, večinoma so bili to ljudje, za katere je bilo že na prvi pogled očitno, da so nesramno bogati. Ampak pravzaprav je bil tudi on eden izmed njih, zato se je le bežno nasmehnil. Pred njim je bila samo še ena ženska, ki se je kmalu odpravila s ključem v roki in zadovoljnim nasmeškom na obrazu. »Dober dan.« Iz notranjega žepa je potegnil svojo osebno izkaznico in jo položil na pult ter jo rahlo potisnil naprej. »Rezervirano imam. Fedoseev Yan.« Brezhibno urejena ženska, za katero je Yan sumil, da se res nikoli ne preneha smehljati, je pokimala in vzela njegovo izkaznico, ter nekaj vtipkala v računalnik, ki je bil Yanovim očem skrit. Naslonil se je na pult in ošinil žensko s pogledom. Na tablici, ki je bila zloščena do sijaja, je bil zapisan njen priimek. Zavzdihnil je in odvrnil pogled. Za njim se je že nabrala vrsta. Raje je začel premišljevati o tem, kaj bo storil po tem nadležnem, a vendar nujnem postopku. Morda si bo ogledal kabino. Lahko pa bi preprosto začel z ogledom ladje. Kakorkoli že, za to bo imel še več kot dovolj časa za premislek.

Super...dobiš enopostelnjo številka 26!