Book Nook

Vedela je, da bo našla nekaj zase. Sicer ni imela namena ždeti v knjgarni in brati knjige celo križarjenje, a odločila se je, da si jih bo danes malo ogledala. Izbrala je eno knjigo, ki se ji je zdela zanimiva, ter se usedla za mizo. Prebrala bo samo kratek odlomek potem pa se bo odločila, te knjige še ni videla v nobeni knjigarni ali knjižnici. Zgleda, da imajo tu res ogromno knjig, si je mislila, ter začela brati, ker ji je bila knjiga po opsiu sodeč všeč. Z mislimi sicer ni bila zelo v knjigi, ampak je razmišljala kaj vse mora še raziskati. Upala je, da bo še danes koga spoznala, saj bi se rada čimprej zabavala z novimi znanci, ter se z njimi pogovarjala o vsem mogočem. Mogoče pričakuje preveč, saj vendarle ni slavna in bogata oseba in jo bodo mogoče tisti ki so gledali z viška. Vedela je, da niso čisto vsi taki, a vseeno jo je bilo malo strah, da bo naletela na napačnega človeka. Lahko je le upala, mogoče pa se ji nasmehne sreča in spozna prav dobrega človeka, nikoli se ne ve. Raje je zaprla knjigo, ker je videla, da je z vsemi temi mislimi ne bo kaj preveč brala. Pogledala je okoli sebe, kot zmeraj, ter videla, da v sobi ni tako veliko ljudi, tisti, ki so bili pa niso bili precej zainteresirani v knjige, ampak je zgledalo, kot da bi prišli na kelepet. To jo je malo ujezilo, saj se je videlo, da nimajo nobenega spoštovanja do knjig. Najraje bi odšla k njim in jim to rekla, a ni imela poguma za to, njena sestra bi to zagptovo naredila, a Autumn ne. Tudi ko jo je kdo izzival se je zmeraj prepzno spomnila, kaj reči nazaj, kar jo je precej motilo. Sicer pa tudi sama ni brala knjige, ampak je samo razmišljala, zato je raje spet odprla knjigo, ter začela brati, čeprav je bila z mislimi drugje. Že nekaj časa je požirala knjigo, ter si mislila to ali ono. Za trenutek je spet pogledala ljudi okoli sebe, niso bili isti kot prej, nekaj jih je celo gledalo knjige ali bralo, tako kot ona. Nato je v knjigarno vstopila svetlolaska, bila je tako znana, a Autumn se ni mogla spomniti kje jo je že videla. Sigurno na TV ali v reviji, ah, se je zamislila. Ni se ji zdelo tako, nekako kot da bi jo videla v živo, hotela se je spomniti, a se ni mogla. Spet bi se najraje lopnila po glavi, ta občutek ima pogosto, zato je že navajena. Seveda! Zdaj se spomnim, pianistka je, šla sem jo gledat, zares je dobra, se je knočno spomnila. Ni vedela ali naj pristopi k njej ali raje ostane na sedežu, a zavedala se je, da mogoče nikoli ne bo imela te priloćnosti. Vstala je, ter se napotila proti pianistki. "Živijo, upam, da vas ne motim, ampak zanimalo me je, če ste vi mogoče Sonnia Washington? Videla sem vas že igrati in sem res navdušena," je začela pogovor. Upala, je da ni bila preveč vsiljiva, ter se plašno nasmehnila. Za trenutek se je počutila, tako kot, da bi jo gledali čisto vsi v prostoru. Tega občutka se ni mogla znebiti, zato bi se spet najraje lopnila po glavi. To se ji res dogaja prepogosto, ne more se kar lopniti po glavi, kar tako, zaradi občutka. Proseče je pogledala proti "sogovornici", ter upala, da se ni zmotila.

((Sonnia, upam, da je ok.>.<))

Vedno se je navduševala nad knjigami, ki jih tudi na razkošni križarki ni manjkalo kar tako. Ko se je prve dni sprehajala po križarki z zemljevidom v rokah, da bi zapravila tistih nekaj ur ki jih je imela do večerje in časa, ko bi morala sesti za klavir. Nekajkrat je zašla, ljudje so jo čudno ogledovali, nekateri so se ji prijazno nasmehnili, nekateri so jo pozdravili in omenili, da so jo videli po televiziji. Hja, sto ljudi, sto čudi pravi pregovor in to tudi drži. Po kakšni pol ure hoje in zmedenosti in končanim čokoladnim sladoledom v ustih je na edini "ulici" na ladji naletela na knjigarno. Vedela je, da lahko prisede in si prebere kakšno knjigo, s prodajalko je bila prijateljica in ni dvomila, da jo bo pustila prebrati nekaj strani. Za plačati so na ladji bile še otroške slikanice s desetimi stranmi predrage. Že res, da so bile opremljene z čarobnimi ilustracijami ki te res zapeljejo v sanjski svet treh prašičkov in lepotice in zveri. Toda Sonnii je bila bolj pomembna vsebina kot pa slikarije. Navsezadnje ni bila več otrok, slike si si lahko ogledal v kakšni galeriji. Van Gohga in Picassa si v ponarejenih slikah, ki so izgledale resnične srečal skoraj na vsakem koraku.
S takšnimi razmišljanimi je stopila v prijetno, majhno in starinsko opremljeno knjigarno, šla skozi senzor na mehko, toplo rdečo preprogo ki se je ugrezala pod podplati njenih poletnih čeveljcev in se prijazno pozdravila s prodajalko, njeno prijateljico. Napotila se je proti oddelkom za mlade in ljudi srednjih let, ki si želijo kaj zahtevnejšega branja.
Pogledala je po policah in se nasmehnila. Zadnje dva dni niso še ničesar spremenili. Tolstoj in Dostojevski sta bila še vedno v kotu, Dickens in Shakespeare na svojem, o cenenih in ponavljajočih detektivkah Agathe Christie tu ni bilo ne duha ne sluha. Ti so bili na drugem oddelku, in čeprav postanejo ob vseh približno enakih umorih dolgočasne, je žalostno izvedela, da se jih proda presenetljivo veliko. Pač, ljudem se ne da brati kaj resnično kvalitetnega za njihovo dušo in samo trepetajo, da jih kdo ne prime za vrat in jih zadavi, potem pa je na ladji ravno gospodična Marple in vse izve, na žalost pa se morilec že vrže v morje. Če bi ona imela svojo knjigarno, se za ponujene kriminalke in detektivke sploh ne bi zmenila. Mogoče bi prodajala detektivske filme, cenene in poceni komedije pa bi dala stran. V knjigarni bi imel velik del Shakespeare v vseh njegovih različicah in originalih. Že je želela vzeti Dickensovo povest, ki jo je v glavi znala že na pamet v roke, ko jo je zmotilo rdečelaso dekle, ki se ji je približevalo in z veliko zadrego povprašala za njeno ime. Popravila si je obleko, ki je bila že malo zmečkana zaradi dolgega sedenja in novi znanki pomolila roko. "Da, Washingthon Sonnia je moje ime in sem pianistka. Nekako delam tu. Če me želite slišati, lahko pridete k večerji ob pol osmih. In prosim, ne me vikat zgolj zaradi moje službe. Preprosto Sonnia sem in nič drugega. Če mi pa le želite reči gospa, mi prosim recite še gospodična. Smem izvedeti tudi vaše ime?"

[čist uredu je ]

"Hmm, to bi si pa res rada ogledala, mogoče pa pridem. Moje ime je Autumn Stewart," se je še sama predstavila. Sonnia se ji je že na prvi pogled zdela prijetna oseba. Sigurno ni bila ena od tistih snobovskih glasbenic, ki si jih lahko velikokrat srečal. Sonnia se je zdela čisto v redu. " Upam, da te nisem zmotila, ko sem te takole napadla," se ji je v smehu opravičila. Spraševala se je kako to, da je prav njo srečala v knjižnici. Sicer pa vsak bere, neglede na službo. Zmeraj pa jo je zanimalo kako je biti glasbenik, tak bolj prepoznaven. Sonnie tega ni nameravala uprašati, saj ni hotela biti preveč vsiljiva. Opazila je, da je knjigo katero je brala pustila kar tam na mizi, zato je prodajalka odšla k mizi, jezno pogledala, ter knjigo odnesla na svoje mesto. Super, morala bi jo sama odnesti nazaj, je bila jezna sama nase v mislih. Kar naenkrat pa se je nekdo zaletel vanjo, ter jo skoraj podrl na tla. "Hej! Pazite kam hodite!" se je zadrla čez celo knjigarno. Videla je, da se je zadrla na nekega fanta satrega približno 10 let. Za njim je prišel njegov oče, ter se začel znašati na Autumn, kako nesramno se dere na sina, ter kaj misli, da je in tako naprej. "Vaš, sin ali karokli že je se je zaletel vame in ne vrjamem, da je ponesreči tekel po križarki," se je takoj postavila v bran Autumn, tega že ne bo prenašala, mali razvajen bogataš se ji je zlobno nasmihal, češ, zdaj jih boš pa slišala. Cela knjižnica je spremljala dogodek. Autumn se je ozrla k Sonnii, ki je bila videti rahlo zmedena. Bogataš se je še bolj "razpičil" in se drl, čez cel prostor, sigurno so ga slišali še izven knjigarne. "Gospod, res se nočem kregati z vami, a vas prosim, da vseeno pazite na svojega sina," mu je z mirnim glasom rekla. Nato je v vse skupaj vskočila prodajalka, ter poskušala gospoda pomiriti. Prosila ga je, da oddide iz knjigarne in se umiri. Moški se je namrdnil, namenil grd pogled prodajalki in Autumn, ter se odpravil ven skupaj s svojim sinom. Tole pa ne bo dobro, zdi se mi, da prodajalka ni varna pred njim, prav tako ne jaz, si je rahlo prestrašeno mislila. "No pa je mimo, usaj upam," je poskušala biti optimistična, ter se nasmehnila prodajalki, ter Sonnii. Prodajalka pa je bila videti, kot da bo kmalu eksplodirala. Sigurno ji ni bil všeč odziv Autumn. "Ah, in hvala vam," je Autumn še dodala, ter s tem malo ohladila prodajalko, ki je ravno hotela nekaj reči, a je samo stresla z glavo, ter odšla za pult. "Zelo mi je žal, da mi morala tole poslušati, ampak kar je preveč je preveč," se je opravičila še Sonnii, ter pogledala okoli sebe. Ljudje so počasi nehali gledati v njeno smer, ter se spet zbrali. Tako je bilo bolje, res se ni imela namena prepirati. Lahko je le upala, da je Sonnia ne bo imela za neko barbarko, ki se zmeraj prepira. Znala je biti, kar pikra, če so jo razjezili, a tokrat ji ni prišlo toliko do živega, kot tistemu bogatašu.

((Uf, sem mislila, da znam bolje.^^))

"Me veseli," se je nasmehnila novi znanki. Nekoliko jo je bilo nerodno, ker jo je prepoznala zgolj zaradi njenega igranja. Ni bila prav pogosto po televiziji, toda ene parkrat je že bila, ko je igrala na kakšni posebni proslavi in so jo poprosili za kakšen odigran koncert. Njun sveže začet pogovor pa je prekinil nadut desetletnik ki je skoraj podrl novo sogovornico. Na sebi je imel "preprosto" obleko, ki te je stala lahko cel navadni avto, za njim pa je pritekel še oče, kateremu se je že na obrazu poznalo, da mu denar kar sili iz žepov. Sonnia se je v nekaj dneh že navadila, da je križarka prepolnjena s nadutimi bogataši ki so na ladjo prišli zgolj zaradi tega, da bi prikazali svoje premoženje. Parkat so jo že imeli za natakarico ali služkinjo, ko je v belih oblekah hodila po hodnikih in zbijala svoj prosti čas. To pa očitno ni veljalo za Autumn. Oče se je začel dreti nanjo kot da bi storila nekaj nekaj, čemur bi sodišče v prvi sekundi tožbe priznalo zapor. Varnostnik se je približal razsrjenemu očetu in ga skupaj z divjaškim sinom odpeljal ven in ga hladnokrvno v gladki angleščini opozoril, da lahko zaradi svojega sina dobi kakšen opomin. Oče ni rekel nič, le prezirljivo je prhnil, da so njegovi svetli, z gelom namazani lasje našli svojo pot na sencah in ne več na čelu. Sonnia je pogledala Autumn. Oblečena je bila čisto normalno kot za reden tek po ulicah; na nogah je imela čiste teniske, na sebi udobne hlače in Addidas bundo. Ni se ji ravno zdela bogatega stanu, znala pa se je primerno obnašati. No, saj tudi ona, Sonnia ni bila ravno bogata, pa je na ladjo prišla zaradi službe. Toda potem bi Autumn videla že prej. Ali pač? S pogledom je ošvrknila krilo, prekrito z marjeticami, ki se je stalno gubalo, delno pod njenimi rokami, delno pa tudi od prej. "Kako, da si prišla na to križarko? Sem hodijo predvsem napihnjeni ljudje, ki imajo preveč denarja in ga raztrosijo tu. Če odkrito priznam, se mi ti ne zdiš ena od njih." Autumn je pogledala naravnost v njene rjave oči, ki so se skrivale za rdečkasto frizuro in se nasmehnila. Nekaj tenkih pramenov las, ki so ji ušla izpod trdo spletene in v figio dane kite si je zataknila za uho in se napotila proti policam, kjer je bival Shakespeare. Tam sta bila Romeo in Julia, Hamlet, vsi Richardi in vsi drugi naslovi, ki jih je Sonnia poznala na pamet. Na srednji polici je stal Shakespearov portret, ki si ga lahko dobil na vsakem koraku, ko na internetu vtipkaš William Shakespeare, a ta je bil povečan in res mogočen, ko je svojo glavo skrival za nagubani ovratnik. Tako so bili predstavljeni tudi vsi drugi pisatelji na svojih policah in so s svojimi glavami kimajoče s peresom v rokah razmišljali, kaj bi prelili na papir. Zdeli so se kot van Beethoven, Mozart in Musogorski za svojimi okviri v glasbeni učilnici. "Rada bereš?" hje vprašala Autumn. Če je na tiho priznala sama sebi, se ji zdelo da bi takšno dekle ljubiteljsko bralo knjige. Toda nihče ne ve, kaj se skriva za maskarami in pobarvanimi lasmi. Mogoče čisto drugačna oseba, kot si jo predstavljamo.

"Kako sem prišla sem? Vem, da gre vse to v dobrodelne namene, zato se mi je splačalo shranjevati denar," ji je odgovorila. Všeč ji je bilo, da je Sonnia opazila, da ni razvajena bogatašnija. Kar naekrat se je njena sogovornica pomaknila proti knjižnim policam. "Hja, včasih mi pa res pride kakšna knjiga pod roke," se je nasmehnila. Rada je imela dobre knjige, na pe tistih dolgočasnih. Osebno ji Shakespear ni bil kaj prida, ker je bilo vse kar je napisal čisto preveč dramatično. Le kako bi bilo, če bi res dva zaljubljenca delala tako dramo? Nazaj v realnost, Autumn, se je opomnila v mislih. "Pa ti, rada bereš?" je bila radovedna, Sonnia se ji je sicer zdela, kot oseba, ki bere, a da vseeno bolj kot knjige, note. Autumn je pogledala Sonniino krilo, ki je bilo zelo zanimivo, a zgleda da so Sonnio precej motile gube na njej, saj si jih je neprestano popravljala. Nasmehnila se je, bila je vesela, da jo je spoznala saj je bial res izjemna pianistka. Motilo jo je to, da je vseeno ni poznalo dovolj ljudi, saj so se le te raje tabavali ob popularni glasbi. Prenehala je misliti o tem, ter pogledala po knjižnih policah, res so imeli čisto vse. No, mogoče res ne vsega, a zgledalo je že tako. Sicer pa je bilo v knjigarni vroče, zgledalo je, kot da ogrevajo sredi poletja. Čeprav je res, da se tu večinoma ljudje ne premikajo dosti, vseeno ni bilo treba kuriti. Ampak raje se ni nič pritoževala, čudež je bil, da je sploh tu. Pogledala je po ljudeh, zgledalo je, da so pozabili kaj se je zgodilo pred nekaj časa, a tako je bilo bolje. Vseeno pa jo je zanimalo, kaj bo nstoril tisti bogataš, sigurno ne bo pustil vsega tako hladnega. Vedela je, da so ti ljudje lahko še kako maščevalni in ti naredijo eno veliko breme, upala je, da bo lahko uživala še naprej, saj se ji res ni ljubilo poslušati pridige razvajenih riti. "Pa si bila že kdaj na tej križarki? Osebno sem tukaj prvič, kot lahko sklepaš," je previdno rekla, saj je Sonnia zgledala zelo zatopljena v svoje misli. Autumn je bilo malo dolgčas v tej knjigarni, ker se res ni nič dogajalo, a sogovornice še ni vprašala vsega. Veliko stavri je je še zanimalo, zato se ne bo kar izmuznila ven. Na hitro si je razmršila lase, ter se vprašala kaj bo počela, ko se bosta s Sonnio poslovili. Tole je bilo slišati res nesramno, se je opmonila, zato je raje začela bolj klepetati. "Kakšno glasbo pa imaš rada, gledenato, da se z njo ukvarjaš jo moraš kar precej poslušati," je poskusila, sicer je to ni zanimalo tako veliko, a je vseeno bila malo radovedna, zato ni nobeno vprašanje odveč. "Hej, kaj praviš, da bi šle zdajle na kako pijačo, ko je tako vroče?" je povabila Sonnio in upala, da ni bila preveč vsiljiva.

((Zavedam se, da sem malo napisala >.<))

»Zelo rada berem,« je pripomnila Sonnia na zastavljeno vprašanje, njene oči pa so še vedno strmele v Shakespearov portret. Vedela je, da je za večino ljudi Wiliam preveč osladen in dramatičen, toda vedela je, da so vsi iz njegovega obdobja pisali tako. Tako ali tako, podobno življenje je bilo. Takrat celo plemstvo ni imeli televizij, da bi si ogledovali grozljivko ali kriminalko, takrat so obstajale le zgodbe in trubadurske pesmi. Toda, če si se poglobil v tisti čas si se v Shakespeara z užitkom bral in razumel kot sodobni romanskrivnost pa je poznalo le malo ljudi, saj raje sedijo pred televizijo s pokovko v rokah ali v diskotekah, kjer poslušajo preglasno glasbo in se »nalivajo" z alkoholnimi pijačami. Pa jo je Sonnia imela kljub vsemu tako rada, da jo je izvajala na koncertih. In, če si je priznala je bila popolnoma presenečena, da jo je takšna oseba kot je Autumn kdaj sploh poslušala, vsaj na prvi pogled s svojimi bujnimi rdečkastimi lasmi. Iz takšnega razmišljanja jo je na trdna tla Zemlje prikovalo Autumnino vprašanje. »Na tej ladji sem prvič, ker je drugače takšno razkošje predrago zame,« je pričela, »Čeprav mnogi mislijo, da glasbeniki veliko zaslužijo – ti se zares na veliko motijo. Zaradi tega moraš imeti veliko srečo ali pa bogate skrbnike. Prej sem ti omenila, da sem sem prišla zaradi službe, drugače bi lahko ladji sledila le po televiziji in časopisih.« Otožno se je nasmehnila. Nekje v podzavesti jo je motril občutek, da svojo sogovornico dolgočasi s svojimi dolgimi, mirnimi in obenem počasnimi odgovori, ki jih v naprej dobro premisli. Zavedala se je, da je s svojimi uglajenimi normami in zasanjanostjo marsikoga uspava, kakšnega neukega tudi med njenim igranjem (čeprav zna biti ob klavirju in primerni skladbi ognjevita in vroča kot jeklo), vendar si ni mogla pomagati, da je pač takšne narave. Svoj pogled je odlepila od Shakespeara in ga spet obrnila na svoje krilo, ki se je tako vztrajno gubalo in mečkalo, spraševala se je, zakaj ga je sploh vzela na ladjo. Mogoče zaradi barv, ki so se v svetlobi tako prelivali in so se tako lepo ujemali s črno – zlato barvo klavirja, ki je ždel v jedilnici in v pogovorni sobi. Nekako je v Autumn zaznala nemirnost, ki jo je skušala zatreti, pa ji je bolj malo uspevalo. Usta so se ji takoj napolnila z novim vprašanjem. Sonnia se je olajšano nasmehnila, saj se ji je zdelo, da bo njun mirni pogovor vsak čas počil in se bosta morala posloviti. »Največ poslušam klasiko, to je skoraj očitno. Druge zvrsti me pretirano tudi ne zanimajo, še posebej kakšen metal, kjer ti kar odnese glavo.« S svojimi drobnimi rokami se je prijela za svetle lase. »Tudi rocka ne, mogoče…ne, doma imam samo klasične skladbe, razen stare, hreščeče kasete Beatlov, ki mi jo je zapustil moj stric…in ne mislim jo vreči stran, ker jo je dal zaradi dediščine.« Kar naenkrat je začutila, da je v knjigarni skoraj soparno, da se ji nabirajo kapljice potu na čelu in sencah. Z enim potegom roke jih je odrstranila, toda pojavile so se na novo. Se je pokvarila klimatska naprava? Čisto verjetno. Takoj je privolila v Autumnin predlog. »Bi odšle na Ben's & Jerry's? Slišala sem, da imajo tako izvrstne sladolede.«